nedelja, 13. marec 2016 V času pozabljena dolina Kiso
Jutro v Matsumotu je bilo ledeno mrzlo. Ko sem se prebudila, je bila temperatura v sobi natanko 5ºC. Plinska peč, ki smo jo imeli v sobi namreč ni smela goreti čez noč, ker menda obstaja nevarnost zadušitve z izpušnimi plini. Tako smo jo prižgali šele zjutraj, ko je bilo že tako mrzlo, da so se v zraku risali oblački izdihanega zraka.
Zgodaj zjutraj sem se napotila na železniško postajo. Vreme je bilo prav neverjetno, saj je kljub soncu rahlo naletaval sneg, ki se je prav neverjetno bleščal v zraku. Z vlakom sem se odpeljala v smeri Nagoye in izstopila v kraju Nakatsugawa, do koder je bila izhodiščna točka mojega izleta - Magome - oddaljena samo še 20 minut vožnje z avtobusom. Prejšnji večer sem se odločila, da se na nalsednji dan odpravim na dnevni izlet v dolino Kiso, znano po številnih lepo ohranjenih vaseh, ki so bile včasih del trgovske poti Kisoji. V obodbju Edo je bila pot vključena v Nakasendo, 500 km dolgo pot, ki je povezovala Edo in Kyoto. Ker je bilo v času šogunata moč potovati samo peš, so na vsakih nekaj kilometrov nastala t.i. "poštna naselja", kjer so se popotniki lahko najedli, spočili in tudi prenočili. Nekaj izmed 69 takšnih vasi se je v prvotni obliki ohranilo vse do danes.
Magome, prva izmed vasi, ki sem jo obiskala, je bila naravnost čudovita. Lesene hiše, vmes pa tlakovana cesta, prijazni domačini in prve cvetlice na gredicah ... Poleg tega se je končno zjasnilo in obetal se je res čudovit dan. Po sprehodu skozi Magome sem nameravala prehoditi del poti Nakasendo, ki teče do naslednje lepo ohranjene vasi - Tsumago. Ker so avtobusi med obema vasema precej redki, je to tako ali tako lažji način, da prideš do naslednje vasi. Na začetku pohoda sem po naključju srečala špansko turistko, ki se je odpravljala v isto smer, tako da sva si med potjo delali družbo. Vmes sem izvedela, da je po poklicu kirurg in tukaj na 3-mesečnem izobraževanju, da ima težave, ker skorajda noben izmed zdravnikov ne govori angleško in da ji je Japonska sicer všeč, a da bo tri mesece tu več kot preveč.
Pot do Tsumaga je vodila skozi gozd, mimo bambusovih gozdov, nato pa večji del poti po dolini reke. Na približno vsak kilometer je bil nastavljen zvonec, zraven pa navodilo, da ko greš mimo, močno pozvoni, da odženeš morebitne medvede. Menda je območje polno medvedov, a ti zvonci so se mi zdelo nekoliko pretiran varnostni ukrep. Še bolj prestrašenih je bilo nekaj japonskih pohodnikov, ki sva jih srečali, saj so imeli ti zvonce pripete kar na svoje nahrbtnike, tako da so vso pot zvončkljali kot krave vodnice.
Približno na polovici poti stoji stara kmetija, kjer prijazen možak pohodnikom streže brezplačni čaj in vloženo sadje in zelenjavo. Čeprav ni govoril angleško, se nama je ves čas prijazno smehljal in nama dolival čaj, dokler nisva končno nakazali, da morava nadaljevati pot.
Ko sva prispeli v Tsumago, naslednjo postojanko na poti, se je že večerilo in bili sva sestradani. Tsumago je še nekoliko lepše ohranjen od Magome-ja in glede na to, da gre za eno izmed najbolj slikovitih vasi na japonskem, začuda turistov tako rekoč ni bilo, še posebej ne tujih. Jedli sva kar na klopci na ulici, kjer je starejša gospa na pari kuhala polnjene kruhke z različnimi nadevi. Pojedli sva vsaka štiri, pa še kakšnega bi lahko. Vsekakor sva se obe strinjali, da bi bilo v Tsumago vredno prespati. A glede na to, da se najcenejša prenočišča začnejo pri 80 dolarjih, to pač ni bila realna možnost.
Potem ko sva Tsumago prehodili po dolgem in počez in nos vtaknili v vsako trgovino na ulici, sva se peš napotili proti železniški postaji Nagiso, do koder je bilo še dobre pol ure hoje. Na poti naju je ustavil domačin in se ponudil, da naju zastonj zapelje do postaje. Ker se je že temnilo, sva z veseljem sprejeli ponudbo. Na železniški postaji sva se morali posloviti, saj sem se jaz morala vrniti v Matsumoto, medtem ko ona živi v Nagoyi in je morala na vlak v nasprotni smeri.
