Pokrajina se večino poti proti vzhodu ni veliko spremenila. Kamnita puščava, vroče sonce, peščeni vrtinci in kamele, ki se niso dale motiti in so mirno grizljaje suho, žilavo travo. Monotonost ravne ceste vsake toliko časa razbijejo z vrati, ki navidez stojijo sredi ničesar, v resnici pa označujejo meje med različnimi pokrajinami.
Noč smo preživeli v Tinghirju, mestu, za katerega se je zdelo, da ga bodo prav vsega zgradili na novo. Cesta je bila povsem razkopana, okoli centralnega dela mesta po so novi bloki rasli kot gobe po dežju, čeprav se je zdelo, da je veliko že dokončanih povsem praznih. S hriba, na katerega smo se povzpeli tik po sončnem zahodu, se je na eni strani videl ves novejši del mesta, na drugi strani pa je ob vhodu v sotesko reke Todgha (oz. Todra) stal stari del mesta, z napol porušenimi kasbahi in palmerijo.
Riad des Palmiers, v katerem smo prenočevali, je bil na nek način precej poseben, še najbolj poseben pa je bil njegov lastnik, ki nas je močno spominjal na Gargamela, tistega, ki je Smrkcem grenil življenje. Imel je dolgo bombažno obleko, ki je značilna za Maročane, s škratovsko kapuco in rumene natikače na špic (babuše, ki so v Maroko pravi modni krik :D). Zjutraj se je skupaj s kopico mačk motal po kuhinji, od koder se je slišalo podrsavanje natikačev že sredi noči. In čeprav ni bil ravno med najprijaznejšimi ljudmi na svetu, nam je kljub vsemu pripravil odličen zajtrk.
Zjutraj smo se podali v sotesko Todre. Najslikovitejši del soteske se začne že nekaj kilometrov po vstopu v dolino, kjer se ta močno zoži, strme skalne stene pa se na obeh straneh dvigajo do 160 metrov visoko. Voda v reki je bila videti kristalno čista, vendar smo se že navadili, da afriške vode skrivajo vse vrste zahrbtne golazni in je zato golo kožo bolje držati stran od njih. V Maroku je precej pogosta bilharzija ali shistosoma. To je mikroskopsko majhen ploski črv, ki prvi del življenjskega cikla preživi v vodnem polžu, drugi del pa kot parazit v sesalcih, tudi v človeku. Ob stiku z okuženo vodo se shistosoma prevrta do žil, od koder se potem razširi po celotnem telesu. Čeprav je okužba kronična, je redko smrtna, vendar pa lahko povzroči resne poškodbe notranjih organov.
Na vhodu v sotesko so cvetela drevesa granatnega jabolka, po skalnih stena pa so rasle zanimive cvetlice z modro-vijoličnimi cvetovi. Na eni izmed skalnih polic smo opazili plezalce, ki so se pripravljali na nadaljnji vzpon, visoko nad nami pa je krožil orel - vrsta Bonellijev orel gnezdi visoko v skalah soteske.
Cesta je bila višje v notranjosti doline presenetljivo dobra, tako da smo jo mahnili kar do prve večje vasi, Tamtetouchta, ki leži dobrih 20 km naprej. Srečali smo le nekaj nomadskih pastirjev s čredami koz, tu in tam kakšnega domačina na oslu, ter dve ženski, ki sta v vas nesli svežo krmo za živali. Ko sta šli mimo nas, se je mlajša izmed njiju ustavila in nas prosila za malo vode. Zdela se je res vesela, ko smo ji poleg plastenke vode dali še vrečko s kruhom, ki smo ga kupili v mestu.
Tamtetouchte je simpatična vasica, kjer pokrajina in ljudje bolj spominjajo na Tibet, kot pa na Afriko. Zaradi visoke nadmorske višine, vetra in žgočega sonca so lička otrok čisto rdeča. Medtem ko so odrasli delali na polju, ali pa posedali pred svojimi malimi domovi, so se otroci igrali med hišami in nam veselo mahali v pozdrav.
