Po Tinghiru je bil naš naslednji cilj Tinejdad, natančneje majhna vas nekaj kilometrov prej - El Khorbat. El Khorbat je pravzaprav nekdanji ksar (kar v maghrebski arabščini pomeni grad ali utrdba, v južnem Maroku pa se ta beseda nanaša kar na vso vas, ki je zgrajena znotraj obzidja). Ker so ksarji v tem delu Maroka zgrajeni iz blata in slame, jih je potrebno obnoviti po vsakem močnejšem nalivu, sicer se kmalu pričnejo podirati. Del trdnjave v El Khorbatu je preurejen v prenočišče, medtem ko v večjem delu vasi ljudje živijo čisto vsakdanje življenje.
Med sprehodom po vasi smo naleteli na gručo otrok, ki se je vračala iz šole. Najprej so nas veselo, a nekoliko zadržano pozdravljali z "bonjour madame", potem pa je ena izmed deklic iz torbe potegnila zvezek s francoščino in nam pričela razlagati, kaj vse se učijo. Sledili so nam tudi, ko smo se čez čas vseeno hoteli premakniti naprej in šele pri palmeriji so se napotili vsak proti svojemu domu.
Po noči v El Khorbatu je sledila vožnja do Erfouda, kjer naj bi se domenili za kamelji treking v Saharo. Že pred Erfoudom so se ob cesti začela pojavljati posamezna območja peščenih sipin, kjer pesek ob vetrovnih dneh prinaša na cesto. Druga zanimiva stvar na poti, pa so bili orjaški "krtinovci", imenovani khettara, ki so bili v preteklosti namenjeni zbiranju podzemne vode. Gre za to, da se od vznožja najbližjih gora pa do oaz izkopljejo podzemni tuneli, ki padajo v smeri proti oazam in tako prinašajo vodo še dolgo potem, ko padavin ni več. Kupi prsti so zgolj vodnjaki, kjer je mogoče dostopati do te vode, preden pride v oazi na plan. Ideja je stara 3000 let, domislili pa so se je Perzijci. Maroška khettara je iz 7. stoletja, celotna mreža podzemnih kanalov na tem območju pa je dolga okoli 300 km. Na satelitskem posnetku se lepo vidi potek tunelov in posamezne vodnjake.
Pol dneva časa, ki smo ga imeli na voljo do začetka trekinga v Saharo, smo preživeli v Rissaniju. Mesto samo ni nič posebnega, vendar smo našli prijetno hladno restavracijo z odlično hrano in izjemno gostobesednim lastnikom, kjer nam je čas hitro minil.