sobota, 04. maj 2013 Sahara - veliki afriški peskovnik
Da smo prišli čisto na rob peščene puščave, je morala naša Dacia pretrpeti kar nekaj off-road vožnje, vendar se je odlično izkazala, tako da smo na izhodišče prispeli brez težav. In potem končno - Sahara. Stali smo na robu največje peščene puščave na svetu, ki se še kar širi in širi (njena površina znaša nekaj čez 9 400 000 kvadratnih kilometrov). Sonce je močno pripekalo, tako da so se turbani oz. tagelmusti (če je pokrit še del obraza), ki so jih nosili domačini, zdeli kar uporaben kos oblačila. Za začetek smo dobili berberski viski, kot se v berberskih krajih spodobi. Ko sta prispela še dva Italijana, so nas naložili v, oziroma na jeep, s katerim smo se zapeljali do kraja, kjer se treking začne.
Berberi, ki živijo v Sahari (v Maroku, Maliju, Nigru, Burkini Fasi, Libiji in Alžiriji) se imenujejo Tuaregi. V Maroku jih živi le nekaj čez 4000, pa še za te se zdi, da so večinoma opustili nomadski način življenja in se pričeli ukvarjati s turizmom. Sipine Erg Chebbi so ene najlažje dostopnih peščenih sipin v Sahari, zanimiva pa je tudi njihova izrazito oranžna barva. Za Tuarege značilna modra barva je tako pravi kontrast peščenemu ozadju.
Medtem ko so nekateri naokrog dirjali s štirikolesniki, smo se mi z dromedarji (enogrbimi kamelami) podali v uro in pol oddaljen tabor. Kmalu sem ugotovila, da je pri jahanju kamele ključnega pomena, kam se usedeš, saj ti lahko v napačni pozicija grba pošteno ožuli zadnjo plat. Hoja je bila pomirjujoča in prav zabavno je bilo opazovati, kako se kameli med hojo kopito razširi, ko stopi nanj.
Ko smo prispeli v tabor, je bilo do sončnega zahoda še kakšne pol ure, zato smo hoteli čim hitreje prilesti na kakšno visoko sipino, da bi z nje opazovali sončni zahod. Hoja po pesku v klanec je precej bolj zamudna, kot je videti, saj se pri vsakem koraku navzgor odpelješ še pol koraka navzdol. Seveda je po drugi strani tudi zabavno, ko stopiš preveč na rob sipine in se kar odsankaš po hribu navzdol. Po sipinah sta se lovila tudi dva beduinska dečka, ki sta se potem skrila v enem izmed šotorov v taboru.
Ko je sonce zašlo, je izginila tudi topla oranžna barva peska, mi pa smo se počasi vrnili v tabor. Po okusni večerji smo posedli okoli ognja in prisluhnili beduinski glasbi - bobnanju in petju dveh domačinov. Nad nami je bilo tisoče zvezd in kristalno jasno nebo. Ob metinem čaju smo poslušali šale našega vodiča, vendar je bilo bolj kot šale smešno to, da so bile te zabavne samo njemu. Ob svečah smo se potem skobacali v šotore, zjutraj pa se ob vzhajajočem soncu s kamelami vrnili nazaj v bazni kamp.
