petek, 17. maj 2019 Jutranja pravljica v Tatevu Budillka zazvoni že pred sončnim vzhodom. Miha samo zamrmra, da naj grem kar sama in da se mi pridruži kasneje, se obrne na drugo stran in spi dalje. Pogledam skozi okno - na obzorju se počasi kažejo obrisi novega dne - nato pa zlezem v hlače in čevlje, nase navlečem še jakno, ki sem jo taktično obesila kar na kljuko in se potiho izmuznem iz hiše. Po blatni ulici se sprehodim skozi spečo vas. Sliši se samo jutranje petje ptic, ki jih tu in tam zmoti kikirikanje petelina ali meketanje ovc.
Kmalu dosežem samostan, a se odločim, da sledim cesti še nekoliko višje, kjer se odpre čudovit razgled na celoten kanjon reke Vorotan. Poiščem si primeren kotiček, da pričakam sonce, ki bo vsak hip pogledalo izza obzorja. Nekaj časa tako sedim na skali in zrem v skalnate stene in kanjon pod seboj, ki so z vsako minuto svetlejši in razločneje vidni. Kmalu se zavem, kako zelo tiho je okrog mene. Celo ptice, ki so prej veselo pele, so utihnile - kot bi bile tudi one v pričakovanju sončnega vzhoda. Prešine me, kako sta danes popolna tišina in mir nekaj tako redkega, da se ju v takšnih trenutkih zaveš kot nekaj nenavadnega, otipljivo drugačnega od vsakdana.
Prvi sončni žarki pogledajo iznad hribov in pokrajino oblijejo z rdeče oranžno svetlobo. Razmišljam, kako mogočna je narava in kako se ta isti trenutek, ko sonce pogleda iznad obzorja, ponavlja že na milijone let, nam pa je dan tako majhen delček tega časa, da se lepote sončnih vzhodov in zahodov nikoli ne naveličamo. Počasi se sprehodim nazaj proti samostanu, nevedoč ali bo ob tej zgodnji uri že odprt. Na moje veliko veselje so vrata odprta, celoten samostan pa prazen - z izjemo starejše gospe, ki v soju svetlobe, ki pronica skozi vitraž vzhodnega okna, tiho moli pred oltarjem. Samostan je prekrasen in ko stojiš na balkonu, s pogledam na prostrani kanjon pod sabo, se zdi pomen imena Tatev - "dati krila" - še kako primeren.
Iz samostana se sprehodim nazaj do hiške najinih gostiteljev, kjer Miha še vedno ne kaže znakov življenja :D. Nikoli ne bom razumela, kako lahko nekdo spi tako trdno, da mu sonce sije direktno v glavo, pa se kljub temu ne zbudi. Na mizi se že kadi čaj iz domačih zelišč in najina armenska mama za en dan vsa vesela cvre jajca in razlaga, iz česa vse so njene marmelade na mizi. Med zajtrkom veselo žlobudra in kar sije, ko vidi, kako zelo nama tekne njen zajtrk. Res je prijetno, ko si obdan z dobrosrčnimi in veselimi ljudmi ...
Iz Tateva se odpeljeva nazaj proti severu, čeprav bi se veliko raje odpeljala kar na jug, proti Iranu. Tako pa še enkrat voziva čez vse luknje, ki sva jih enkrat že prevozila, mimo vasic in številnih vojakov ob Armensko-Azerbajdžanski meji proti prelazu Vorotan. Tik pod prelazom se ustaviva pri zapuščenem rudniku. Ne vem, zakaj imajo zapuščene stavbe in ostali ostanki izpod človeških rok nek poseben čar in vzbudijo tisto pristno otroško domišljijo, ko si predstavljaš, kako je kraj nekoč izgledal in je vse skupaj zavito v kanček skrivnosti. Gre za zapuščen sovijetski rudnik, ki je le eden od številnih rudnikov zlata, svinca, cinka in bakra na tem območju. Temu primerno je v tej regiji uničeno tudi okolje, saj za izpiranje zlata uporabljajo cianid, zato so prebivalci okoliških vasi že večkrat protestno zaprli vhode v rudnike. Nekaj časa mečeva kamenje v odprto luknjo, ki zeva pod dvigalom - štopava, kako dolgo pada, da bi približno ugotovila, kako globoka je luknja :D.
Kmalu zatem se usmeriva proti prelazu Vardenyats, ki vodi proti jezeru Sevan. Razgled je spektakularen in cesta občutno manj razdejana, tako da lahko za spremembo v razgledih uživa tudi voznik :D. Ustaviva se pri Orbelijanovem karavanseraju, ki stoji tik pod vrhom prelaza na 2410 metrih nadmorske višine. V 14. stoletju je bil postavljen kot zavetišče za karavane, ki so prečkale prelaz. V njem je še zmeraj sneg in temperatura tako nizka, da se sneg najbrž ne bo stopil še pol poletja - uboge karavane so očitno spale v hladilnici :D. Malo naprej na prelazu več skupin domačinov nabira mlade poganjke divjih rastlin. Še malo in prispela bova do Sevana ...
