četrtek, 16. maj 2019 Na jug Armenije Še naprej voziva proti jugu, poslušava armenski radio in opazujeva zeleno pokrajino, ki beži mimo. Toda najprej perfektna cesta se kmalu po prečkanju prelaza Vorotan (2344 m) spremeni v švicarski sir. Luknje so tako globoke in tako na gosto posejane, da Miha, ki pilotira armenski roadtrip, sploh ne upa odmakniti oči s ceste. In tako voziva počasi, a vztrajno proti cilju.
Prvi postanek narediva pri arheološkem najdišču Zorats Karer, ki se nahaja le nekaj sto metrov od glavne ceste. Ko po poljski cesti pripeljeva do znaka "auto parking", je več kot očitno, da sva danes tukaj edina obiskovalca. Po nekaj minutah hoje v daljavi zagledava vrsto pokončnih skal, ki se vije čez travnik. Pred prihodom arheologov in drugih raziskovalcev so domačini kraj imenovali Ghoshun Dash (turško: Kamnita vojska), kar je, glede na videno, precej posrečeno ime. Bazaltne skale so zložene v vrstah, številne imajo izdolbene line okroglih prerezov, po pričevanju znanstvenikov pa so stare okoli 4000 let. Zdi se kar neverjetno, v kako različnih delih sveta so ljudje v prazgodovini počeli tako zelo podobne stvari. Od Anglije in Francije pa do Malte in Armenije so ljudje s primitivnimi orodji klesali in premikali dolmene in jih postavljali v vrste in konstrukcije, ki so tako ali drugače povezane z nebesnimi pojavi, najpogosteje pa so služile kot nekropole in ne kot observatoriji, kot številni zmotno mislijo. Ljudje iz celega sveta so v prazgodovini največje in najbolj zahtevne gradbene projekte uspešno speljali prav za gradnjo nekropol in drugih posmrtnih spomenikov.
Še južneje, manj kot 10 km od meje z Azerbajdžanom se nahaja mesto Goris. Samo mesto ni nič posebnega, zato pa je toliko bolj zanimiva njegova okolica. Le lučaj vzhodneje se namreč nahaja vas Khndzoresk (čigar imena mi še zmeraj ni uspelo izgovoriti), kjer se nahaja staro, v skale vklesano mesto. Težave s pomanjkanjem ravnih površin in gradbenega materiala so prebivalci okolice Gorisa reševali z nasljevanjem naravnih in umetno izklesanih jam v skalnih stožcih, ki se razprostirajo na bregovih rek. Čeprav je vas danes zapuščena, so vaščani v kamnitih jamah prebivali še do srede prejšnjega stoletja, ko so se sovijetski uradniki odločili, da je bivanje v jamah barbarsko in ljudi izselili. Vstop v vas je danes mogoč preko modernega visečega mostu, medtem ko je vas ostala praktično nedotaknjena in je zato res vredna obiska. Območje jamskih prebivališč je neverjetno obširno, saj je v najboljših časih skupnost Khndzoreska štela okoli 15 000 ljudi, z dvema cerkvama in tremi šolami.
Med pohajkovanjem po vasi naju spremljajo samo krave, ki v jamah iščejo zavetje pred soncem. Dolina je divje zaraščena in dostopi do nekaterih delov vasi so skorajda nemogoči. Če k temu prištejeva še dve kači, ki sva ju v teh nekaj urah skoraj pohodila, bi gazenje po gosti podrasti odsvetovala :). Čeprav sva si tudi sama želela priti do bolj oddaljenih delov, sva misel na to opustila, ko sva se po grmovju do pasu in blatu do gležnjev prebijala ob manjšem potoku navkreber. V celem dnevu sva srečala samo tri ljudi - dva nizozemska upokojenca, ki z motorjem križarita po svetu in lokalnega pastirja, ki je svojega oslička parkiral v senci pred cerkvico, kjer bosta počakala na konec dneva, ko bo krave potrebno odgnati nazaj v hlev.
Večeri se že, ko se iz Gorisa odpraviva proti Tatevu. Najprej naju navigacija odpelje na cesto, kjer so luknje tako globoke, da nisva prepričana, ali jih bova zvozila celo s terencem. Na koncu se nama uspe prebiti nazaj na glavno cesto, ki je v zelo solidnem stanju, zadnji del ceste na Tatev pa je povsem na novo asfaltiran in zato cilj doseževa celo prej, kot sva predvidevala. Na Tatev se je mogoče povzpeti tudi z gondolo, z zvenečim imenom Wings of Tatev, ki s 5,7 km velja za najdaljšo vožnjo z gondolo na svetu.
Prenočišče najdeva pri izjemno prijazni gruzijski družini, kjer nama starejša gospa postreže s prav vsem, kar ji pade na misel, da bi bilo morda primerno postaviti na mizo, in ko končno sede za mizo, še vedno vidno premleva, ali bi lahko morda prinesla še kaj. Skuha nama čaj iz travniških rožic in prinese med - menda je od sosedov. Pod balkonom se bohoti lepo obdelan vrt s sadnimi drevesi, malo naprej pa v zviti kolibi biva čredica ovc in trije konji. "Sin obožuje konje," zadržano pripomni in doda: "Zjutraj vaju lahko z njimi popelje naokrog." Pregovorna gostoljubnost Armencev in Gruzijcev se je med najinim potovanjem kljub precejšnji revščini, ki vlada med podeželskim prebivalstvom izkazala za zelo resnično. Ljudje tukaj bi dali vse in še več, samo da bi se gost počutil prijetno. Če ponujeno odkloniš, so vidno razočarani, zato sva na tem potovanju popila več vina in pojedla več, kot bi si morda želela :D.
