Zvečer sem razmišljala, da je blok, v katerem spiva, videti ... no, bogo. Kako je leta 1988 preživel uničujoč potres, mi ni jasno. Ko zjutraj stopiva na ulico, pred vhodom na tleh leži zajeten del ometa in betona, ki se je ponoči očitno odkrušil z bloka. Vse skupaj je prav smešno, a sva kljub vsemu vesela, da se nama ne bo več treba peljati z razpadajočim in smrdljivim dvigalom.
Za Armenijo sva imela na voljo le en teden, zato sva se odločila, da si v Yerevanu izposodiva avto, da bova prihranila čas, ki bi ga sicer porabila za potovanja z javnim prevozom. Poleg tega je v Armeniji javni prevoz v bolj odročne dele na jugu z izjemo glavne ceste skorajda neobstoječ, kar bi nama še dodatno otežilo premike v kraje, ki sva jih želela obiskati. Tako sva ob osmih zjutraj, kot dogovorjeno, stala pred poslovalnico rentacarja, ki bi morala biti že odprta, a v njej ni bilo nikogar, na vratih pa debela ključavnica. Po četrt ure čakanja pokličeva na priloženo telefonsko in gospod na drugi strani zatrdi, da je že na poti in da se je prevzem in pranje avtomobila malenkost zavleklo. Tudi prav. Še kakšne pol ure traja, da končno prideva do avtomobila, ki pa na najino razočaranje ni Lada Niva, temveč nova Toyota RAV4. Gospod nama tako navdušeno razlaga, da so nama zaradi čakanja pripeljali boljši avtomobil, da nimava srca pripomniti, da sva si pravzaprav želela voziti Lado.
Promet v Yerevanu je sicer kaotičen, vendar se kaos poleže takoj, ko pustiva mesto za seboj. Na cesti so skorajda same Lade in najin rdeči terenec prav neprijetno izstopa. Počasi voziva v smeri Ararata, ki se pokrit s snežno odejo dviga na obzorju. Menda je zrak pogosto tako umazan in meglen, da je že prava sreča, da ga sploh vidiva. Prvi postanek narediva pri samostanu Khor Virap, ki, kot kmalu ugotoviva, s svojo idilično lego pritegne precejšnje število turistov. Ker se nahaja le slabo uro vožnje iz Yerevana, ga večina obišče v okviru dnevnega izleta in najbrž ni pretirano reči, da sva daleč največ turistov videla prav pri samostanih v bližini prestolnice, medtem ko sva bila na jugu povsod tako rekoč sama.
Ker imava rada bolj osamljene kraje, nama Khor Virap ni bil pretirano povšeči. Najbrž bi bilo bolje, če bi ga obiskala ob bolj zgodnji uri, kot sva sicer tudi načrtovala, a se je izposoja avta preveč zavlekla. Tako sva se sprehodila po samostanu (ki je bil menda zgrajen kot zapor in šele kasneje uporabljen v verske namene), se skozi ozek prehod spustila v klet, nato pa pred množico ljudi pobegnila proti jugu.
Ceste so zaenkrat solidne, prometa malo, radar skorajda v vsaki vasi. Popoldne prispeva v Yeghegnadzor in v kampu dobiva prenočišče v čudovitem po hipijevsko predelanem starem šolskem avtobusu. Večer nameravava preživeti pri samostanu Noravank, še pred tem pa v Areniju naletiva na odlično družinsko-vodeno restavracijo, eno redkih, ki v tem zgodnje-pomladanskem času že streže hrano. Pogostijo naju kot kralja. :)
Pozno popoldne je in sonce je še zmeraj visoko. Slaba stran potovanj v maju je prav gotovo močno sonce, zaradi česar fotografije niso ravno takšne, kot bi si jih človek želel. Medtem ko se po kanjonu Zangezur peljeva pri samostanu, se odločiva, da bova ostala vse do sončnega zahoda. Dolina je namreč idilično lepa, samostan prav tako.
Zleknjena v travo nad samostanom tako bereva vsak svojo knjigo še naslednjo uro, dokler ne ostaneva skorajda povsem sama, skale v ozadju pa se začnejo barvati v vseh odtenkih oranžne. Vse je tiho in ko samostan pogoltnejo sence, skalne stene še vedno rdeče žarijo. Večer je magičen in kljub številnim samostanom, ki sva jih obiskala v Armeniji, mi bo Noravank prav gotovo ostal v najlepšem spominu.
