torek, 14. maj 2019 Boleča rana v armenski zgodovini
Stojiva na drugi strani Yerevana, na ploščadi s pogledom na mesto, čeprav ga ne vidiva. Obdana sva z velikimi betonskimi stebri, ki se vzpenjajo nad nama in se nekje visoko nad glavami staknejo v krogu. Pod krogom na tleh gori ogenj. Gori za vsa izgubljena življenja in za vse preživele, ki še vedno čutijo izgubo. Okrog ognja so zbrani otroci, ki na tla polagajo rože. Tiho in mirno stojijo ob cvetju in čeprav so premajhni, da bi docela razumeli krivico, ki se je zgodila njihovemu ljudstvu, učitelji skrbijo, da nikdar ne bodo pozabili.
Del najinega odkrivanja Yerevana je namenjen razumevanju zgodovine Armenije, med drugim tudi enemu najbolj odvratnih obračunavanj z etničnimi manjšinami v novejši zgodovini - armenskemu genocidu. Muzej, posvečen grozodejstvom, ki jih je nad armenskim ljudstvom vršil Otomanski imperij, ne prizanaša z ničemer - ne s slikovnim materialom in ne z besedami. Po dobrih dveh urah, ko sva se prebila skozi časovno umeščen potek dogodkov, opremljen z nazornimi slikami trpečih in mučenih ljudi, sva bila oba izčrpana in na robu slabosti. Še pred nekaj leti je bilo po svetu moč najti izseljene ljudi, ki so v zgodnjih otroških letih pokolu uspeli pobegniti in ki se kljub pretečenemu stoletju še vedno dobro spominjajo od krvi rdečih rek in kupov trupel, preko katerih so bežali, da bi rešili svojo kožo.
Armenski genocid se je začel med prvo svetovno vojno - zgodovinarji so za začetek določili 24. april 1915, ko so otomanske oblasti iz Istanbula izgnale okoli 250 najvplivnejših in najbolj izobraženih armenskih mož in jih večino tudi umorile. Del armenske države, t.i. Zahodno Armenijo je namreč leta 1555 zavzel Otomanski imperij, s čemer je okoli 2 milijona Armencev ostalo odrezanih od svoje matične domovine. Čeprav so z njimi ves čas ravnali kot z drugorazrednimi državljani (večinsko muslimanski narod je nanje gledal kot na krivoverce), se je stanje izrazito poslabšalo leta 1908 z mladoturško revolucijo in ustanovitvijo Komiteja za enotnost in napredek. Kot krščanska manjšina so sicer ves čas plačevali višje davke in imeli le malo pravic, a je bilo med njimi zelo veliko visoko izobraženih in dobro situiranih družin, kar je Turke le še bolj razkačilo. Nacionalistični Mladi Turki so si tako najbolj od vsega želeli Turčijo kar se da "poenotiti". Že 1909 je bilo v poboju v turški Adani ubitih 20.000-30.000 Armencev, po letu 1915 pa je genocid nad Armenci dobil povsem nove razsežnosti. Pod pretvezo zagotavljanja nacionalne varnosti Komite za enotnost in napredek izda ukaz za popolno uničenje Armencev, živečih znotraj tuških meja in doda, da ukaz velja vse dokler bo v državi prisoten še zadnji živeči Armenec. Turški vojaki so tako pričeli s sistematičnimi deportacijami armenskih prebivalcev širom celotnega turškega ozemlja, pri čemer so imeli za mučenje in pobijanje ljudi povsem proste roke. Vojaki so tako dolge kolone izmučenih in pretepenih ljudi na t.i. pohodih smrti vodili proti sirski puščavi, kjer so jih brez vode in hrane pustili umreti. Posilstva so bila del vojaške taktike celo na pohodih, vojaki pa so preživela dekleta za dodaten zaslužek v Damasku na tržnici prodajali kot spolne sužnje.
Tiste, ki so pohode preživeli, so porazdelili med 25 koncentracijskih taborišč na današnji turško-sirski meji. Grozote, ki so jih Turki vršili nad armenskim ljudstvom se težko primerjajo celo z judovskimi taborišči med 2. svetovno vojno. Zažiganje večjih skupin živih ljudi je bil menda "najhitrejši način, kako se znebiti večjega števila neuporabnih žensk, otrok in starcev". Okoli 50.000 so jih z ladjami odpeljali na Črno morje in utopili, še enkrat toliko pometali s pečin. Že v prvem letu je življenje na grozovit način izgubilo 600.000 Armencev, da je bilo "podeželje posuto z armenskimi trupli". Celotna številka ubitih se giblje okoli milijona in pol, medtem ko bi vrednost vse zasežene lastnine danes znašala kar 347 milijonov dolarjev. Na zapuščini izgnanih in ubitih Armencev se je po lestvici povzpel turški nižji sloj, kar je močno povzdignilo turško ekonomsko rast.
Armenski genocid je do sedaj priznalo 49 držav, vendar Turčije ni med njimi. Vodilni turški državniki se še vedno sprenevedajo in ob omembi dogodkov zavračajo oznako genocid. Po njihovih navedbah so številke umorjenih veliko previsoke - turški politiki govorijo o 300.000 do 600.000 - ter posledica medsebojnega konflikta in ne etničnega čiščenja. A zgodovinarji so si enotni - pobijanje je bilo načrtovano in izpeljano dosledno in brez milosti. Žalostno pa je, da takratno dogajanje ni bila nobena skrivnost za države po svetu, saj so zahodni mediji o tem redno poročali, medtem ko so Francija, Rusija in Velika Britanija dogodke že takrat obsodile kot zločine proti človeštvu. A v razmahu prve svetovne vojne se v praksi s tem ni ubadal nihče.
Več slik iz obdobja genocida in informacij o muzeju lahko najete na sledeči povezavi.