Noč je bila dolga. Predolga. Z nočnim vlakom ni bilo sicer nič narobe in prav gotovo bi se dalo prav zgledno spati celo noč ... če ne bi bilo vmes mejnega prehoda in še prav po sovjetsko utečenega natančnega pregleda vseh potnikov, ki so se znašli na vlaku iz takšnega ali drugačnega razloga. Ker je šele maj in se turistična sezona še ni zares pričela, nas na vlaku ni veliko. Nekaj domačinov in nas tujcev, ki bi nas prav gotovo lahko prešteli na prste ene roke. Zaradi manjšega povpraševanja vlak zato izven sezone med državama vozi samo vsak drugi dan - na lihe dni odpelje iz Gruzije in na sode iz Armenije.
Takoj po tem ko je vlak speljal z železniške postaje v Tbilisiju, je do najinega kupeja prišel sprevodnik, ki se je ponudil, da za par evrov druge morebitne potnike v Armeniji odpelje v druge kupeje in nama tako za majhno podkupnino zagotovi miren spanec. Vlak se namreč v Armeniji celo noč ustavlja in pobira domačine, ki so namenjeni v Yerevan. Strinjava se, da človeku nameniva teh 5 eur, če se že ponuja :). A spanec je bil navkljub miru vse prej kot krepčilen. Že kakšno uro ali dve po odhodu smo namreč prispeli na mejo, kjer se je začela mejna kontrola, ki je trajala dve uri. Kaj so počeli dve uri, ne vem - sprevodnik je naprej po vlaku pobral potne liste in samo upali smo, da bomo nazaj zares dobili svoje. Tiste, ki so bili pred tem v Azerbajdžanu, so napotili na zaslišanje, ki je menda sila natančno in ne prav prijetno - nikoli se ne ve, ali morda nisi azerbajdžanski vohun. Po gruzijski kontroli se vlak prestavi za nekaj sto metrov in sledi še armenska kontrola. Tam policaji pridejo na vlak celo s telemetričnim fotoaparatom, da ti sredi noči in vsemu zmačkanemu poblisknejo v obraz in tako dobijo sliko najbolj pristne verzije tebe - z lasmi v sračjem gnezdu in zaspanci v očeh. Kdaj so nama vrnili potne liste, se sploh ne spomnim več. Zbudiva se s prvim svitom. Vlak dobesedno poskakuje po tirih. Gruzija ima tirnice položene s precej več občutka kot Armenija in ker se večino noči peljemo po Armeniji, je bil tudi spanec bolj rahle narave. A čemernost po neprespani noči odtehta jutranji razgled na Ararat in divjo pokrajino, mimo katere hitimo. Prvi sončni žarki so zasneženi vrh gore obsijali v rožnatih odtenkih in če ne bi bilo steklo na oknih od starosti že vso megleno, bi bil pogled skozi okno fantastičen. Tako pa je edino okno, ki se odpre na tej strani kompozicije, tisto na stranišču in ne preostane mi drugega, kot da se za tisto fotografijo ali dve zaprem na stranišče, kjer lahko skozi školjko opazuješ tračnice, ki drvijo mimo.
Ob šestih zjutraj, ko prispemo v Yerevan, je pred železniško postajo razpostavljena že cela improvizirana tržnica. Toliko domačega sadja in zelenjave, kot sva ju videla v Armeniji v Evropi oz. centralni Aziji (kamorkoli že uvrstimo te države), ni bilo še nikjer. Branjevke naju z nasmehom pozdravljajo in ponujajo sveže jagode in tone peteršilja. Kasneje mi je bilo žal, da nisva sadja kupila kar tam, a sva bila še tako zalepljena od noči, da se ta ideja takrat še ni dokopala so možganskega korteksa.
V mesto se zapeljeva s podzemno, čeprav naju hoče voznik taksija gladko nategniti, da morava s taksijem, ker podzemna ob tej uri še ne dela. Ob tako zgodnji uri v mestu ni še nič odprto. Hrane najbrž ne bova dobila še vsaj dve uri, zato se sprehodiva do parka pri Kaskadah, kjer Miha sestradano navali na ostanke hrane iz nahrbtnika. Jaz se medtem sprehodim po ogromnem stopničastem vodometu, ki po večini sicer ne deluje, a treba priznati da je kljub vsemu precej impresiven kos marmorja.
Po zajtrku najdeva prenočišče, da se končno rešiva nahrbtnikov. Dan bo namreč več kot očitno zelo vroč in kaj je lepšega, kot da ti švic polzi po hrbtu, medtem ko z nahrbtnikom hodiš po razbeljenem asfaltu. Stavba, v kateri se nahaja najino prenočišče je 10-nadstropni blok, ki je videti, kot da se bo zdaj zdaj sesul. Na hodniku smrdi po urinu in v "dvigalu", ki si sicer komajda še zasluži to poimenovanje, je bolje začasno prenehati z dihanjem. Na žalost je pospešek dvigala zelo uboren in vožnja v 9. nadstropje traja dlje od 30-metrskega potopa na dah, tako da se vmes že skorajda onesvestim od hipoksije. Dol greva prav gotovo peš.
Yerevan je nenavadno mesto. Na prvi pogled se zdi, kot da to sploh ni ista Armenija, kot jo doživiš, takoj ko se za nekaj kilometrov oddaljiš od prestolnice. Med podeželskim prebivalstvom v Armeniji namreč vlada precejšnja revščina, ki je v življenje ljudi posegla do takšne mere, da vsak tretji prebivalec nima dovolj za hrano. Še posebej slabo je med starejšimi, ki so po razpadu Sovjetske zveze velikokrat ostali sami - mladi so se v iskanju služb odselili v Rusijo, medtem ko si starejši z bornimi pokojninami komajda privoščijo osnovno hrano in obleko. V zimskih mesecih številni nimajo dovolj denarja, da bi si zagotovili ogrevanje in tako zaviti v odeje životarijo tudi pri -30 stopinjah. Več o zgodbah od sveta pozabljenih starostnikov je lanske jeseni pisal tudi Guardianov novinar.
Toda Yerevan je, kot že rečeno, povsem drug svet. Pregrešno drage limuzine so tu bolj pravilo kot izjema in po najnovejši modi oblečeni parčki zvečer večerjajo v dragih restavracijah, nanizanih ob parkih. Številnim impozantnim stavbam iz sovjetskih časov se pridružujejo novejši nakupovalni centri in steklene poslovne stavbe. A ima tudi Yerevan svoj geto - najstarejši del mesta, kjer majhnih zidanih hišk še niso nadomestili ogromni sovjetski bloki in moderna arhitektura. Tam je prostora malo, ulice so ozke in v majhnih hiškah se drenja veliko ljudi. Otroci na ulicah se igrajo z žogo, prijazno pozdravljajo in si redke turiste, ki zavijejo k njim, zvedavo ogledujejo. Poleg tega so v številna stanovanja razpadajočih betonskih blokov stisnjene številne družine, ki komajda shajajo iz mesec v mesec. Razkol med bogatimi in revnimi je v Yerevanu, predvsem pa v Armeniji tako velik, da ga je težko povsem doumeti. Zdi se, kot da je še tisto malo prihodka, ki ga je država uspela ustvariti, poniknilo v žepe peščice ljudi, ki svoj "uspeh" z brezbrižnim zadovoljstvom razkazujejo med vožnjo najmodernejšega svetleče spoliranega črnega terenca po ulicah Yerevana.
