Za kosilo sem bila domenjena s Haruko, japonsko prijateljico, ki prav tako živi na Nizozemskem in s katero sva skupaj delali na enem izmed študijskih projektov. Po spletu okoliščin je ostala na Japonskem dlje, kot je sprva nameravala, tako da sva se lahko na veselje obeh srečali v njenem domačem mestu. Dobili sva se v Asakusi, meni najlepšem predelu Tokya in po nekaj veselih objemih končali v njenem najljubšem lokalu, ki slovi po odličnih soba rezancih in tempuri - ocvrtih morskih sadežih, najpogosteje škampih. Soba rezanci so narejeni iz ajdove moke in se jedo v toplih in hladnih jedeh. Pogosto jih prinesejo na bambusovem pladnju, zraven pa mrzlo sojino omako, razredčeno z vodo, v kateri so se rezanci kuhali, v katero jih nato pomakaš.
Hrana je bila res omamno dobra, porcije pa ogromne. Haruko me je med kosilom naučila, kako se pravilno sreba rezance, da na koncu nimaš pošpricanega celega obraza in še oblačil. Sicer pa je bilo prav zabavno - verjetno še ostanek iz otroških let, ko so ti starši dopovedovali, da se za mizo ne sreba, tu pa sreba cela restavracija in ti zraven, srečen kot majhen otrok. Sicer pa se rezance z juhe sreba zato, da jih lahko poješ še, ko je juha povsem vrela. Če predolgo stojijo v juhi so pač mehki in razkuhani.
Po kosilu sva se sprehodili skozi tržnico, od vrat Kaminarimon (t.i. Nevihtnih vrat) pa do budističnega templja Sensoji, najstarejšega templja v Tokyu. Tam sva, kakor tudi vsi ostali Japonci, za 100 yenov prebrali svojo usodo. Iz lesene škatle moraš izvleči palčko s številko. Palčko nato vrneš, iz predala z enako številko pa potegneš list s svojo usodo. Lonely Planet-ov vodič že vnaprej opozarja, naj te neobetaven zapis ne prestraši preveč - Japonci pač ne veljajo za največje optimiste. S Haruko sva se pošteno nasmejali njeni "usodi", ki ji je odsvetovala prav vse, kar je naredila v preteklega pol leta - selitev v novo hišo skupaj z zaročencem, načrtovanje poroke, idejo o naraščaju ... Če ti napovedana usoda ni všeč, moraš listek zavezati na bližnje stojalo in prositi bogove, da odnesejo slabe obete ter prinesejo boljšo prihodnost.
Nekaj časa sva se še sprehajali med trgovinami, nato pa naju je ledeno mrzel veter pregnal v čajnico. Zraven čaja sva naročili tipične japonske sladice, narejene iz adzuki fižola in cmokov iz riževe moke. Proti večeru sva se poslovili, saj je iz Osake na obisk prispela njena sestra, svetovno znana pianistka, jaz pa sem se sprehodila do Tokyo Skytree stolpa in se povzpela na razgledno ploščad. Tokyo Skytree je s 634 metri druga najvišja struktura na svetu, takoj za Burj Khalifo v Dubaju (829.8 m). Čeprav vreme ni bilo idealno, je bi razgled osupljiv, še posebej v predelu s steklenim dnom, kjer so tla in ljudje spodaj strašljivo daleč. Šele ko na mesto pogledaš s takšne višine in v nobeno stran ne vidiš konca, se zaveš, kako ogromno je mesto v resnici. Poleg tega me je spreletela misel, da ima Tokyo res malo zelenih površin in ogromno grdih betonskih blokov. Celo Haruko je med pogovorom pripomnila, da je šele zdaj, ko se iz Evrope vrača v Tokyo, ugotovila, kako stresno in neprivlačno je bilo življenje v tako velikem mestu.