Zadnji dan v Tokyu je bilo - kljub grdemu vremenu - potrebno kar najbolje izkoristiti. Dopoldne sem se najprej odpravila do Cesarske palače, kjer še vedno prebiva japonski cesar in njegova družina, zato je za javnost odprt samo manjši del celotnega posestva. Na mestu današnje palače je nekoč stal grad iz obdobja Edo, a je od njega ostalo bore malo - le kamniti temelji, mogočno obzidje in obrambni jarek.
Sprehodila sem se po vrtovih, ki so odprti za javnost, a v tem letnem času in ob takem vremenu niso bili nič posebnega. Nekaj cvetočih rastlin je sicer popestrilo siv dan, a prav dolgo tam nisem ostala, predvsem zato, ker je pihal reees mrzel veter. S podzemno železnico sem se zapeljala v zahodni, modernejši del mesta. Najprej sem se ustavila v četrti Harajuku, kjer sem po naključju naletela na popularno restavracijo, ki streže gyoza cmoke. Gyoza sicer izvirajo iz Kitajske, a so na Japonskem izjemno priljubljena jed. Polnjeni so z zelenjavo in mleto svinjino, nato pa skuhani nad paro ali ocvrti. Cmoke nato pomakajo v mešanico sojine omake in kisa, po želji pa dodajo še kanček čilijeve omake.
Harajuku je sicer središče odštekane japonske najstniške kulture in prava modna pista na ulicah. Med mimoidočimi srečaš vse vrste modnih fanatikov in vse mogoče modne stile, ki se kot reka vijejo proti glavni ulici Harajuka - Takeshita-dori. Na Takeshiti-dori je mogoče videti najbolj tipično sliko prepolne, glasne in . Takeshita-dori je znana tudi po številnih palačinkarnah, kjer strežejo neverjetno število različnih vrst palačink, polnih sladoleda, smetane, čokolade in sadja. Večina teh je tipično roza in prav po meri japonskih najstnic, norih na srčkane in pentljičaste stvari. Japonci so iz neznanega razloga čisto nori na palačinke. Vsa evforija okoli palačink se je začela šele pred petimi leti, ko so v mestu odprli havajsko restavracijo, ki za zajtrk streže palačinke. Haruko je omenila, da ni nič nenavadnega, da se pred najboljšimi palačinkarnami čaka tudi več kot uro. Tomomi Nakagawa je za revijo TimeOut fenomen objasnil tako, da gre zgolj za ritual in občutek Jponcev, da so v koraku z zadnjimi trendi. Očitno mladi Japonci niso obsedeni samo z najnovejšimi modnimi hiti, temeč tudi s hrano, ki je trenutno "in".
Nekaj sosednjih ulic je precej manj obleganih in prav tako ponuja oblačila in nakit po zadnji modi, vmes pa še ostale, manj kičaste stvari od tistih na Takeshita-dori. Malo južneje od Harajuka se nahaja Shibuya, nekakšno nadaljevanje modne piste in hkrati eno izmed najpopularnejših nakupovalnih središč v mestu. Križišču ob železniški postaji, znano pod imenom "Shibuya crossing" je menda eno izmed najbolj prometnih na svetu - a ne zaradi številnih avtomobilov, temveč zaradi poplave peščcev, ki ob zeleni luči preplavijo križišče v vseh smereh.
Ob vhodu na postajo podzemne železnice stoji kip, posvečen psu Hachiku. Hachiko je pravi japonski narodni heroj, o katerem je bilo posnetih že kar nekaj filmov. Zgodba je resnična in gre nekako takole. Eizabur Ueno, predavatelj na Univerzi v Tokiju, si je želel čistokrvnega psa japonske pasme akita. Ko ga je eden izmed študentov končno prepričal, da je posvojil malega Hachika, sta lastnik in pes postala nerazdružljiva. Čez nekaj mesecev je Hachiko svojega lastnika spremljal povsod, tudi na poti na delo. Tako ga je vsak dan pospremil do železniške postaje v Shibuyi in ga ob točno določeni uri tam tudi počakal. 21. maja 1925 je Hachiko kot običajno čakal na prihod svojega gospodarja, a ta ni nikoli prišel. Eizaburo se je na delu zgrudil zaradi možganske kapi. Hachika je k sebi vzel nekdanji vrtar družine Ueno, pes pa je še preostalih deset let svojega življenja zjutraj in zvečer, točno ob prihodu vlaka, čakal na svojega gospodarja. Ko je zgodbo objavila največja japonska časopisna hiša, je Hachiko postal zvezda.
Zvečer sem se ob odlični še zadnjič dobila s Haruko, ki se jutri vrača na Nizozemsko. Na njeno pobudo sva večerjali v restavraciji, ki je specializirana za pripravo okonomiyakija. Okonomyjaki je japonska različica omlete oz. palačinke z zelenjavo in mesom ali morskimi sadeži, ki jo z obeh strani hrustljavo zapečejo, prelijejo s sladko omako in posujejo z ribjim prahom in sušeno morsko travo.