četrtek, 8. september 2016 Treking v pogorje Tian Shan
Po obisku Nomadskih iger sva se iz Gregorievke z maršutko odpeljala v uro in pol oddaljen Karakol, ki leži na skrajni vzhodni strani jezera Issyk-Kül. Iz Karakola sva bila namenjena na enotedenski treking v osrčje pogorja Tian Shan, predela Himalaje, ki leži na meji med Kirgizijo in Kitajsko. Za treking sva potrebovala obmejno dovolilnico, ki so nama jo uredili pri pohodniški agenciji Kyrgyz Tours, kjer so nama uredili tudi vodiča in nosača ter prevoz do začetne točke trekinga. Po dolgem brskanju po internetu in pisanju povpraševanj so se namreč izkazali za daleč najcenejše, poleg tega pa lastnica agencije Aigulu govori angleško, kar je komunikacijo močno olajšalo.
V torek zvečer sva se namestila kar v njihovem guesthouse-u in se naslednje jutro po obilnem zajtrku z džipom odpeljala proti Echkili-Tashu, kjer stoji zadnja obmejna kontrola. Najprej smo vozili po vedno bolj zeleni dolini, kjer smo srečevali nomade, ki so gnali živino v nižje ležeče predele, nato pa je cesta postajala vedno slabša in po dveh urah vožnje smo prispeli na 4000 m visok prelaz, kjer se je od prejšnje noči ohranilo še nekaj svežega snega. Od tam smo se spet nekoliko spustili in po še dveh urah prispeli v Echkili-Tash. Po pregledu dovolilnic smo dokončno napolnili nahrbtnike in začeli s pohodom. Prvi dan je bil precej enostaven, saj smo hodili le nekaj ur, pa še to večinoma po ravnih pašnikih, jailoo-ih, in se s 3000 m dvignili na 3250 m nadmorske višine. Vmes smo srečali skupino nomadov na konjih, ki je pred seboj gnala čredo jakov, pa čredo prostoživečih konj, ki nas je z zanimanjem opazovala, sicer pa smo bili povsem sami. Tišina je bila prav neverjetna in hoja zato prav meditativna.
Proti večeru smo ob reki postavili šotora in pojedli večerjo. Zvečer sva se pogovarjali z našim vodičem in nosačem Akimkanom, ki nama je z navdušenjem kazal fotografije svojih prejšnjih pohodov. Izvedela sva, da je star 25 let, da je dokončal študij ekonomije, a ga vleče v gore, tako da z ekonomijo verjetno ne bo nič. Ko nas je že pošteno zeblo, smo zlezli v šotor in zaspali. Noč je bila hladna, tako zelo, da je bil zjutraj šotor prekrit s slano. Bila sva najbolj hvaležna na svetu, da sva s seboj vzela res tople spalke, saj bi sicer verjetno bolj slabo spala. Toda čeprav ledeno mrzlo, je bilo jutro brez oblačka in po zajetni porciji mlečnega grisa za zajtrk smo zložili opremo in krenili naprej. Prva stvar, ki smo jo morali storiti na začetku drugega dne, je bilo prečkanje ledeno mrzle ledeniške reke. Obuli smo teve in se pognali čez številne rokave reke. Mraz je grizel do kosti in na drugem bregu reke nismo čutili ničesar več, potem pa samo še zbadanje v nogah, ko so se le-te počasi prebujale v življenje.
Čakal nas je dolg dan in vzpon še za nadaljnih 300 m, saj smo nameravali prespati le še kakih 400 m pod prelazom, ki je bil hkrati tudi najvišja točka našega trekinga. Hodili smo vzdolž reke in vmes opazovali orla, ki je krožil nad nami. Okoli poldneva se je pooblačilo in ni trajalo dolgo, da je zapihal leden veter in pričelo je snežiti. Vreme se tu spreminja še hitreje kot v slovenskem visokogorju, zato moraš biti prav zares pripravljen na menjavo vseh možnih vremenskih razmer v nekaj urah.
Po petih urah hoje in nekaj vmesnimih postankih smo prispeli do ogromnih balvanov, pod katerimi smo se znova utaborili. Medtem ko smo postavljali šotore se je znova zjasnilo in posijalo je zadnje večerno sonce. Voznik, ki nas je včerja zapeljal do Echkili-Tasha, je povedal, da je bilo letošnje poletje nenavadno deževno, kar je ponavadi značilneje za začetek jeseni. Kljub vsemu pa so bili visokogorski pašniki tu povsem zlato obarvani in nekako niso dajali vtisa, da bi v zadnjih mesecih prejeli prav veliko vode. Preteklo leto so morali zaradi mrzlega in deževnega vremena v septemberu odpovedati vse trekinge na ledenik Inylchek, zato sva bila letos z dosedanjim vremenom več kot zadovoljna.
