Da v Kirgiziji med 3. in 8. septembrom potekajo Svetovne nomadske igre sploh ne bi vedela, če v hostlu v Biškeku ne bi naletela na letak s programom in opisom aktivnosti. Tako sva se odločila, da najin plan nekoliko prilagodiva (ja, že prvi dan :P) in se pred trekingom ustaviva še v Cholpon Ati oz. v bližnji dolini nad vasjo Gregorievka, kjer poteka del iger na prostem. S shared-taxijem sva se zjutraj iz Biškeka odpeljala proti Cholpon Ati. Večji del poti smo prevozili po novi štiripasovnici, ki povezuje Biškek in Cholpon Ato, po kateri smo drveli tudi 150 km/h. V dobrih treh urah smo bili v Cholpon Ati, od koder sva nameravala pot nadaljevati s taksijem. A ko je voznik ugotovil, da greva pravzaprav do Gregorievka, naju je brezplačno zapeljal še nadaljnih 20 km. Iz Gregorievka sva za zadnjih 13 km po dolini navzgor ujela taksi, ki sva si ga delila še z dvema starejšima gospodoma.
Na prizorišču iger je bilo postavljenih ogromno jurt, kjer so prebivali tekmovalci in vso podporno osebje, prav tako pa tudi vsi, ki so prodajali hrano in pijačo za gledalce. Najprej sva želela najti kakršnokoli prenočišče, da bi lahko na igrah preživela nekaj več časa in da bi se lahko rešila velikih nahrbtnikov ter si tako bolj sproščeno ogledala dogajanje. Enega izmed gospodov, ki je na roštilju vrtel meso, sva v polomljeni ruščini vprašala, kje bi v tej zmedi jurt lahko našla prenočišče. Po posvetu z ženo sva dobila odgovor, da lahko za eno noč brez problema prespiva v njihovi jurti. Tako sva se naenkrat znašla v njihovi jurti vsak s skodelico kumisa za dobrodošlico. Kumis je fermentirano kobilje mleko, ki je kislega okusa in rahlo mehurčkasto, hkrati pa zaradi večje vsebnosti sladkorja v kobiljem mleku vsebuje tudi okoli 2,5% alkohola. Kmalu sva dobila še kosilo - poln krožnik šašlika, ogromnih ražnjičev iz ovčjega in piščančjega mesa, šopsko solato in domač kruh - ker "sva prav gotovo sestradana".
Potem ko sva se najedla in nahrbtnike pustila v jurti, sva se sprehodila po prizorišču in se nekoliko razgledala naokrog. Najprej sva naletela na skupino fantov z orli na rokah, ki so nama jih na vsak način hoteli posoditi, da bi se z njimi fotografirali. Uroš pristane in enega izmed orlov vzame v roke, ker ga zanima, kako težak je. Fant pravi, da ima pernata gospa okoli 7 kg in skoraj 3 m razpona kril. Lov z orli je bila ena izmed uradnih disciplin na igrah, sicer pa je to splošno razširjen način lova po večjem delu Kirgizije in nekaterih delih Kazahstana. Poleg lova z orli nomadi na igrah tekmujejo še v lovu s kirgizijskimi lovskimi psi Taigani, v različnih rokoborbah, lokostrelstvu, konjskih dirkah in še v nekaterih zelo posebnih športih, kot je rokoborba na konjih (er enish), miselna igra toguz korgol in tradicionalna kirgiška igra na konjih kok-buru, pri kateri morajo igralci v gol prinesti ovčje truplo brez glave. Na tokratnih igrah so sodelovali tekmovalci nomadskih ljudstev iz 40 držav, med njimi iz vseh Stanov, pa Rusije, Mongolije, Turčije, Kitajske in celo Združenih držav Amerike.
V dveh dneh, kolikor sva jih preživela na igrah, sva videla kar precej kulturnih predstav, ki so bile del iger, pa priprave na tekmovanje v najhitrejši postavitvi jurte ter konjske dirke in lokostrelstvo. Gledalce so vmes zabavali lokalni pevci in glasbeniki, pa plesalci in različne folklorne skupine. Medtem ko je Uroš z zanimanjem spremljal tekmo lokostrelstva, sem se jaz spoprijateljila z lastniki tekmovalnih psov. Nekateri so s seboj pripeljali mladiče v prodajo, ki so bili povsem srečni, če jih je kdo malo pocarkljal. Taigan je kirgizijska pasma hrta, ki jo uporabljajo predvsem za potrebe lova in lastnica psa, ki ga čohljam po trebuhu, mi ponosno razloži, da so kirgizijski psi poznani po svoji neustrašnosti. Z njimi tako lovijo vse, od kozorogov, jelenov, lisic in celo volkov, ki se jim večina lovskih psov sicer raje izogne.
Lačna in žejna prav tako nisva bila, saj nama je najina gostiteljska družina postregla hrano vsakič, ko sva se približala jurti. Tako sva že v prvih dneh poskusila številne tradicionalne jedi - od mantijev, na pari kuhanih cmokov, polnjenih z ovčjim mesom in čebulo, pa do pilova, rižote z ovčetino, čebulo in korenjem, dušene na večji količini ovčje masti. Pravzaprav sva kar kmalu ugotovila, da je izdatna mera ovčje masti podlaga za katerokoli tradicionalno kirgizijsko jed. Gospa je za naju skrbela skrbno kot kakšna babica - zvečer me v temi same ni spustila niti na stranišče, češ da je naokrog polno pijanih moških in me vso pot držala pod roko. Posteljo so nama postlali na tleh jurte, kamor so na ovčje kože položili blazine, nanje pa odejo in še štiri ali pet koc, samo da nama slučajno ne bi bilo mrzlo.
