ponedeljek, 18. september 2017
Barve jeseni v kraljestvu jastrebov

Jutro je. Vsaj sodeč po glasnem čivkanju ptičev na drevesu nad najinim šotorom. Jakob še spi. Previdno se izvijem iz spalke in se z eno potezo zavijem v puhovko. Brrr. Mrzlo je. Obujem natikače in zlezem iz šotora. Vsak izdih se pretvori v oblaček vodne pare ... pismo, res je mrzlo. Prižgem gorilnik in pristavim lonec vode za čaj. Medtem ko čakam, da voda zavre, odprem zemljevid južne Francije in s prstom sledim cesti, ki pelje skozi sotesko reke Verdon in naprej proti Avignonu. Danes naju čaka precej ovinkov in vratolomnih razgledov, zato po tihem upam, da dež ne bo pretirano pokvaril vtisa.

Popijeva čaj, pospraviva šotor in opremo, jutro pa ostaja sivo in mrzlo in nič ne kaže na to, da bi se megla kaj kmalu razkadila. Sprehodiva se po Castellanu, ki je na to zgodnje nedeljsko jutro videti post-apokaliptično prazen, blizu očarljive mestne hiše najdeva pekarno in se založiva z nekaj quiche-i. Ni ga čez francoski quiche, pa čeprav "zelenjavno" različico sestavlja pretežno smetana in sir. Kalorična bomba. :D Med zajtrkovanjem se sprehodiva na bližnjo vzpetino - ne zato, da bi sproti kurila kalorije litra smetane, temveč zato, ker sedeči zajtrk zaradi mraza ne pride v poštev. Po vseh letih vzponov na najrazličnejše vzpetine bi se do zdaj sicer že lahko naučila, da prehranjevanje in hoja v hrib nista kompatibilna in rezultirata v kritičnem pomanjkanju kisika. Razgled z vrha ni nič posebnega, zato se naloživa v avto in odpeljeva proti zahodu, kjer se začenjajo strme apnenčaste stene največjega evropskega kanjona.

Ko doseževa vhod v kanjon, sva takorekoč sama, kar je za sicer turistično zelo oblegan kraj precej nenavadno. Že res, da vreme ni ravno bleščeče in da je ura za povprečnega turista morda nekoliko zgodnja (9.30h?), a glede na bližino Nice in preostale francoske riviere sva pričakovala več ljudi. Avto pustiva na parkirišču nekje na pol poti med reko in razgledno točko po imenu Point Sublime in se za začetek spustiva do reke. Ob poti naju spremljajo znaki, da je spust do reke lahko nevaren, saj lahko pretok nepričakovano naraste in te tako nič hudega slutečega vzame s seboj. A mislim, da tokrat za kaj takega ni prevelikega strahu, saj je pretok reke zjemno nizek, celo za jesenske razmere. Del rečne struge je povsem suh in pripraven za plezanje čez ogromne prodnike. Z meglenega neba sicer ves čas pada voda v zelo razpršeni obliki, zato je kamenje temu primerno gladko in nekajkrat nama prav spektakularno spodrsne. Malo nižje ob reki naletiva na serijo v kamen vklesanih tunelov. Seveda sva čelke pustila v avtu in po nekaj deset metrih bi nama prišle še kako prav. Kmalu ne vidiva več niti svoje roke in kljub temu da Jakob vztraja, da bi šla še malo naprej, se jaz ne dam prepričati. A je res tako nenavadno, da nočeš naprej, če pred sabo ne vidiš več ničesar razen črne teme? :D 

Vožnja ob kanjonu je prava pravljica. Slovita cesta D952 vijuga po robu kanjona, naredi nekaj spektakularnih zavojev, se nato nekoliko oddalji od prepadnih sten in nato zopet vrne. Jakob mora ustaviti vsakič, ko se približiva robu pečine, ker hočem jaz vsaj na hitro preveriti razgled. :D In na nekaterih mestih bi se bilo res škoda peljati mimo. Strme apnenčaste stene, odete v jesenske barve, spodaj pa smaragdno zelena reka ... Ko tako stojiva na robu 800 metrov visokih pečin in povsem blizu pod nama krožijo jastrebi, je občutek tak, da bi tudi sam lahko letel. Po pravici povedano nisem imela pojma, da v Franciji sploh živijo jastrebi, z nekaj brskanja po internetu pa mi je le uspelo izvedeti, da so bili beloglavi jastrebi v soteski Verdona nekoč pogosti. Do leta 1905 je bila soteska reke Verdon tako odmaknjena, da so vanjo vstopili le redki drvarji, ki so se po strmih pobočjih spustili po zaloge lesa. Miren in odmaknjen kanjon je bil tako v Franciji eno zadnjih zatočišč velikih ujed, kot sta beloglavi jastreb in planinski orel. Potem, ko je kanjon postal dostopen širšemu krogu ljudi, so z lovom beloglave jastrebe povsem iztrebili in šele načrtna ponovna naselitev je te veličastne ptice vrnila v sotesko Verdona. 

Na zahodni strani kanjona se oddaljiva od reke, nato pa se po podeželskih cestah zapeljeva v Moustiers Sainte Marie, stisnjen pod dva apnenčasta klifa med katerima se nad mestom dviguje gotska kapelica Notre Dame de Beauvoir. Avto pustiva pod oljčnim nasadom in se peš sprehodiva proti mestu ( - ali vasi, katerokoli poimenovanje mu že pritiče). Moustiers je eden tistih zanimivih krajev, kjer se pomešata dve vrsti turistov - tisti z velikimi nahrbtniki, vrvjo in šopi karabinov za pasom, in tisti drugi, ki lepo opravljeni brkljajo po trgovinicah z lokalno
faïence keramiko in izdelki iz sivke. Fina keramika je sicer zadnja stvar, ki bi si jo človek želel v avtu med vožnjo po ovinkasti D952, a mora biti že vredno poskusiti. 

V tem času ne enih in ne drugih turistov ni več veliko, tako da v mestu vlada prijetno in umirjeno vzdušje. Morda k temu prispeva tudi dejstvo, da te, kamorkoli greš, spremlja žuborenje in šumenje vode. Skozi mesto teče rečica, ki v pomladanskih mesecih najverjetneje postane povsem solidna reka, in pod obokanim kamnitim mostom postane slap, ki pada naravnost izmed hiš. Najprej slediva reki in se po zavitem kamnitem stopnišču povzpneva to kapelice, od koder se odpre razgled po dolini vse do jezera Lac de Sainte-Croix. Prav od tam sva prišla. Sonce počasi zahaja, zato narediva še sprehod v drugo smer, ob reki navzdol, kjer se med bujno zelenim rastlinjem dvigujejo ostanki manjšega rimskega mostu. Medtem ko poskušava najti pot do mostu in ugotavljava, da očitno stoji na zasebni zemlji, se od nekod prikaže prijazna francoska mama in naju povabi, da se do reke spustiva z njenega dvorišča. V pojoči francoščini nama razlaga, da so morali dostop zapreti, saj je preko njihove zelenice hodilo preveč ljudi, zdaj pa, ko je povsod okrog ograja, menda samo najbolj vztrajni pridejo do mosta, še reče in se nama zarotniško nasmehne. Tudi prav :).

Prejšnja objava