nedelja, 17. september 2017 Menton, mesto sonca in limon
Še nekaj ovinkov in končno bova v Franciji. Razgledi, ki se odpirajo, medtem ko vijugava po obalni magistrali, so ... zelo mediteranski. Za trenutek me preplavijo spomini na prvi obisk Provanse in Azurne obale skoraj deset let nazaj. Spomnim se tega pogleda, ki me je takrat tako navdušil, da je potem pristal skiciran na prvi strani debelega potovalnega dnevnika. Takrat je bil dnevnik, poln risb krajev, skic naključnih mimoidočih ter strnjenih vtisov in razmišljanj še izkupiček vsakega potovanja. To sta takrat omogočala moja starša, ki sta v celoti prevzela skrb za organizacijo in izvedbo potovanj. Ko sem pričela potovati sama, se je dnevnik s potovanja vračal v vedno bolj okrnjeni obliki. Najprej so zmanjkale risbe in skice, nato še poglobljena razmišljanja ... Vmes je nastal in ostal samo ta blog. Napredek? Dvomim.
Med prvim potovanjem po Provansi nas je pot vodila skozi Monako in naprej do Nice in Cannesa, tokrat pa sva se odločila, da ubereva nekoliko drugačno pot in se mest v večji meri izogneva. Za začetek pa se kljub vsemu ustaviva v mestu - najbolj vzhodnem francoskem mestu na Azurni obali. V Mentonu. Zagledava ga takoj, ko se izza klifa pripeljeva na francosko stran meje. Nebo je sinje modro in brez oblačka, kot se za Azurno obalo spodobi, pod njim pa bleščeče se morje na eni in gore na drugi strani obzorja. Vmes, med peščeno obalo in hribovitim zaledjem se po vzpetini razprostira »mesto limon«, polno rumenih in rdečih hiš, ki se bleščijo v soncu. Zapeljeva se proti staremu mestnemu jedru, se malo izgubljava po enosmernih ulicah, nato pa se obupana nad iskanjem parkirnega prostora vrneva na sam začetek mesta, kjer se nama končno uspe rešiti avta. Raziskovanje Mentona ni ravno sprehod, pač pa bolj vzpon po ozkih in zavitih tlakovanih uličicah proti najvišjemu delu mesta, kjer se razprostira pokopališče z najlepšim možnim razgledom, kar jih pokopališče sploh lahko premore. Postavili so ga namreč na mestu, kjer je do začetka 19. stoletja kraljeval mentonški grad. Medtem ko se sprehajava med nagrobniki, razmišljam, kakšen mir je tukaj, pa čeprav se nahajava povsem sredi mesta. Zdi se, da je ozračje na vseh starih pokopališčih podobno – nekako umirjeno, spokojno in rahlo skrivnostno. Tukajšnje pa je na nek način posebno, saj razgled na odprto morje in topel veter, ki veje med cipresami, daje občutek Z očmi sledim zbledelim napisom na nagrobnikih, imenom neznancev, ki pripovedujejo zanimivo, a žalostno zgodbo o začetkih turizma v tem najbolj sončnem mestu na Azurni obali. Letnice na spomenikih pričajo o mladih ljudeh iz Nemčije, Poljske in Nizozemske, o angleškem srednjem razredu, o ženah častnikov in mislecih s Cambridge-a, pa o ruskih aristokratih. To so bili prvi turisti, ki v Menton niso prišli občudovat turkiznega morja in lepot francoske riviere, temveč so prihajali v upanju na vsaj malo olajšanja od tegob takrat neozdravljive tuberkuloze. 319 sončnih dni na leto in paleta živahnih barv je večini zares prinesla olajšanje od dolgih in mrzlih zim na severu Evrope. A le za kratek čas. Na koncu so nesrečniki slej ali prej končali na »razgledni ploščadi«.
Mimo cvetočih bugenvilij, ki se vzpenjajo med zelenimi in modrimi polkni, se spuščava nazaj do pastelno obarvane bazilike sv. Mihaela, ki vsako leto avgusta gosti festival sodobne glasbe. Nekaj posamičnih skupinic turistov prečka glavni trg, a se kljub temu zdi, da je Menton svetlobna leta daleč od svojih slavnih sosed, Nice in Cannesa. Videti je, da ga je kljub zgodnjemu razvoju »turizma« in slavni februarski La Fête du Citron, množični turizem iz neznanega razloga zaobšel. In morda se res ne more pohvaliti z norimi zabavami, po katerih slovi St. Tropez, niti s holywoodskimi zvezdniki, ki vsako leto trumoma pridrvijo v Cannes ali serijo prestižnih hotelov iz Nice. A ozke uličice in stopnišča, ki se vijejo med zdaj že zbledelimi baročnimi vilami, šumeče ciprese, ki kraljujejo nad mestom in v senco rumenih hiš oviti angleški tropski vrtovi dajejo mestu prav poseben starinski šarm, ki ga je na Azurni obali že težko najti.
Dopoldanske razglede na rumene in rdeče hiše v Mentonu popoldne zamenjava za obilico rdečih skal v dolini Gorges du Cians. Medtem ko Jakob manevrira po ovinkasti cesti, se jaz navdušujem nad razgledi na divjo skalnato pokrajino, zaradi katerih stojiva več, kot se peljeva. Ko se tako spet ustaviva na enem izmed počivališč ob cesti, se spustiva do reke in po naključju odkrijeva obokan kamniti most in osamljeno plažo ob reki. Ne morem si pomagati, da ne bi takoj sezula čevljev, spodvihala hlač in zakorakala v ledeno mrzlo reko. Vodaaa.
Do večera križariva po treh rečnih soteskah, nato pa se počasi odpeljeva naprej, ne vedoč, kje bova danes spala. Najina mantra te dni je: "Tako daleč kot prideva, prideva." Nikamor se nama ne mudi in šotor nudi dovolj svobode, da nama ni potrebno delati načrtov dlje kot za naslednji ovinek. Vmes pa nepričakovano najdeva še kak čudovit kraj. Kot na primer Entrevaux.
Sonce je že nizko nad obzorjem, ko med vožnjo na vrhu bližnjega hriba opaziva utrdbo. Od daleč ni videti nič posebnega, a bliže kot prihajava, bolj zanimivo je videti. Od utrdbe se po hribu navzdol vije obzidje, ki se konča v majhnem srednjeveškem mestu, dvignjenem nad reko. Avto pustiva na drugem bregu in se sprehodiva skozi osamljeno mesto. Na glavnem trgu, na katerem zraven vodnjaka kraljujeta dve veliki platani, je odprta samo še ena trgovinica, v kateri prodajajo vse - od domačih marmelad, pain d'épice in piškotov, pa do šopkov posušene sivke. Cene so prav po francosko zasoljene, zato za zajtrk ne bo domače figove marmelade na ingverjevem kruhu, pač pa kakšna poceni različica marmelade s Supermarche-ja na dva dni stari baguette-i. :D
Ob obzidju se skozi nešteto vrat povzpneva na grad. Ko stojiva na balkonu ene izmed na pol porušenih zgradb in loviva sapo, se pred nama odpre pogled na celotno rečno dolino, ki se blešči v večernem soncu. Skorajda navpično pod nama leži mesto, s te perspektive še bolj očarljivo kot sicer. Zrak se kljub zadnjim, vztrajnim sončnim žarkom počasi ohlaja in skozi kamnite sobane brez vrat in oken zapiha mrzel veter. Razmišljam, kaj vse se je za temi zidovi že dogajalo, nazadnje še med I. svetovno vojno, ko so bili v utrdbi zaprti nemški oficirji. V temne in vlažne zaporniške celice se da spustiti po kovinski lestvi, a se mi ideja zdi preveč morbidna, da bi si z njo pokvarila ta čudovit večer. Raje kot v klet, zlezeva na vzpetino nad gradom. Sama sva, veter nama mrši lase in sliši se samo šumenje listja, medtem ko se sonce za danes poslavlja.
