sreda, 9. september 2015 Colmar, središče vinorodne Alzacije
Zadnji dan road-tripa po Franciji, preden me starša z mojim premičnim prenočiščem (beri: avtodomom) dokončno zapustita in se moja pot nadaljuje proti Švici, sem začela v pravljičnem Colmarju. Mesto, ki je z izjemo zelo turistično naravnanega postrošniškega navdiha, še zmeraj takšno, kot bi ga pobrali iz kakšne Grimmove pravljice, je najprimernejše za spehod zgodaj zjutraj, ko se avtobusi s trumami turistov še niso prebili do centra. Pisane, z lesom obite hiše iz 15. stoletja so bile polne cvetočih pelargonij, po kanalih so vozili čolni in domačini so na soncu brali jutranji časopis. Trgovine so se ravno odpirale in prodajalci so na ulice vlekli stojala s kupi majhnih štorkelj, ki so v zadnjem času postale simbol Alzacije.
Predel mesta, kjer je omrežje kanalov najgostejše, se imenuje Male Benetke, in je prav gotovo najlepši del mesta. Ne vem sicer, zakaj ljudje mesta oz. četrti, kjer je prepredenih nekaj kanalov, takoj poimenuje Benetke, čeprav prav v ničemer drugem, razen morda v hordah turistov ne spominjajo na prave Benetke.
Iz Colmarja sem se zapeljala skozi vasi severo-zahodno od mesta, ki so na srečo še nekoliko manj poznane od Colmarja in zato za oddenek bolj umirjene. Najlepša izmed vseh je bila prav gotovo vas Riquewihr, ki je iz neznanega razloga ubežala bombandiranju med drugo svetovno vojno in je zato še zmeraj prav lepo ohranjena, čeprav je tudi nekaj sosednjih vasi, ki se mimogrede vse končajo na "wihr", vrednih postanka. V vinogradih med vasmi so ravnokar potekale trgatve in grozdja je bilo na pretek na vsakem koraku.
Čisto na koncu, preden sem se obrnila južno proti Švici, sem se povzpela še na srednjeveški grad Chateau du Haut-Koenigsbourg, ki stoji v pogorju Vosges. Z grajskega dvorišča se odpre razgled čez pol Alzacije, tako da je vzpon na grajski hrib vreden tudi, če si gradu nimate namena ogledati od znotraj.