sreda, 21. november 2012 Mevlevi in plešoči derviši
Večeri v Istanbulu so res prijetni, seveda če ti slučajno ni treba sedeti v avtu v neznosni gneči, ko gre iz službe več milijonov ljudi in lahko na cesti iz enega dela mesta v drugega prebiješ tudi tri ure. Tudi Ali, domačin pri katerem prenočujeva, pravi, da je avto v Istanbulu zgrešena naložba.
Popoldne sva preživela v četrti Beyoğlu, ki je še zmeraj na evropski strani, le čez most čez zaliv Zlati rog. Ob sončnem zahodu se povzpneva na 60 metrov visok stolp Galata, ki tukaj stoji že od 6. stoletja, ko so ga uporabljali za nadzor ladijskega prometa. Z njega je v 18. st. poletel tudi turški pionir letenja Hezârfen Ahmed Çelebi, ki mu je uspel kar precej neverjeten podvig. S krili, ki si jih je nataknil na roke, je poletel preko Bosporja in pristal na azijski strani mesta.
Medtem ko sva z vrha stolpa opazovala sončni zahod, so z minaretov doneli klici k molitvi: Allahu akbar (Alah je velik). Včeraj sem v mošeji vzela brošuro z naslovom: Kaj je islam? Pravzaprav se o tem nikoli nisem prav zares spraševala in so mi bila pred tem o njem znana le nekatera najosnovnejša dejstva.
V islamu obstaja veliko različnih redov in eden najbolj znanih je turški red Mevlevi, ki ga je po smrti Mevlana leta 1273 ustanovil njegov sin, sultan Veled. V Istanbulu red deluje v samostanu Galata, kjer je velika obredna dvorana, namenjena plesu dervišev, vodnjak, prostori za velikega mojstra, prostori za ženske, meniške celice ...
Eden najpomembnejših delov njihovega bogoslužja je obred plešočih dervišev. Ples, v katerem se verniki vrtijo v krogu, da bi dosegli stanje transa, spremlja glasba in monotono petje, ki delujeta hipnotično in pomagata verniku, da doseže občutek lebdenja. Derviši so dejansko veliko pripomogli k razvoju glasbe v Otomanskem cesarstvu, saj je islam načeloma nasprotoval glasbi, ker naj bi ta pokvarila vernike.
Ko sem opazovala derviše, kako se vrtijo, se mi je zdelo res neverjetno, kako uspejo prelisičiti svoje ravnotežje, se v krogu na mestu vrteti pet minut ali še več, takoj zatem pa se v trenutku ustaviti in stati povsem na miru, ne da bi jih vsaj malo zanašalo.