sobota, 10. oktober 2015 Sauteurs - kraj, kjer so v smrt skočili zadnji domorodci
Življenje na Karibih je precej umirjeno, tako za domačine, kot tudi zame. Ker je ravno deževna sezona, se ljudje sicer trudijo delati na poljih, a jih je pomanjkanje dežja v zadnjem mesecu kar precej vznejevoljilo. Toda z mojim prihodom je (na žalost/na srečo?) prišel tudi dež, ki se nekajkrat na dan vlije, kot bi nekdo nad Grenado odprl ogromen vodni ventil. Pol ure kasneje sije sonce in vlaga v zraku naraste na nekaj turški savni podobnega.
Ker Laurie potrebuje nekaj časa, da uredi stvari okoli hiše, zjutraj vzamem njegov džip in se zapeljem v mesto. Že prvi dan sem bila predstavljena pol Sauteursa - prav neverjetno je, da lahko človek, ki že desetletja ne živi več tu, vzdržuje tako dobre odnose z nekdanjimi sokrajani. Tako me zdaj poznajo prav vsi, poleg tega pa kot edina belka daleč naokoli še prav posebej izstopam. Zjutraj se tako pripeljem po sveže sadje in kljub mojemu protestu ga velikokrat dobim zastonj. V tropih prav vsaka država na svetu ponuja kakšno vrsto sadja, ki je nisem še nikoli poskusila, tako da sem se tokrat povsem navdušila nad sugar-apples, ki so zdaj večkrat dnevno na mojem jedilniku.
Zadnje dni sem začela vsako jutro hoditi k mami Atonii na tradicionalni zajtrk, imenovan saltfish. Za saltfish je primernih kar nekaj vrst rib, ki jih nasoljene posušijo na soncu, nato pa natrgajo na majhne koščke in spečejo v ponvi skupaj s čebulo in naribanim korenčkom ter postrežejo v štručki ali s kuhanimi zelenimi bananami. Ne vem, zakaj sem zmeraj mislila, da se zelene lahko jejo samo platanos - banane za kuhanje in cvrtje. Tukaj pa ljudje odrežejo tudi šop še zelenih navadnih banan, ki jih olupijo in skuhajo, ter pojedo kot prilogo. Mama Atonia z Laurijem sicer ni v sorodu, a jo prav vsi v Sauteursu kličejo mama, ker je prav gotovo najprijaznejša ženska na celem otoku. Vsakič ko pridem me sicer ošteje, da moram malo več jesti, ker kosti brez mesa težko stojijo pokonci, a če sklepam po zajetnosti tukajšnji žensk, moram pojesti še kar nekaj saltfishev, da bom dosegla normo.
Sauteurs je prav prijetno ribiško mestece in je pravzaprav četrto največje mesto v Grenadi, čeprav ne šteje več kot 1300 prebivalcev. Ljudje tukaj so izjemno prijazni in zdaj skorajda verjamem Lauriju, ki me ves čas prepričuje, da so Grenadčani najprijaznejši ljudje na Karibih. Ko se z avtom peljeva po glavni ulici, ljudje zmeraj vpijejo za nama, da se morava ves čas ustavljati in spregovoriti besedo ali dve z vsakim mimoidočim. Sicer pa ima Sauteurs tudi pomembno zgodovinsko točko, t.i. Leapers Hill, 40 metrov visok klif s katerega so leta 1651 skočili zadnji karibski domorodci, ki se niso hoteli predati francoskim kolonialistom. Od tod tudi izhaja ime Sauteurs, ki v francoščini pomeni "skakalci".
Ob večerih, ko se vročina nekoliko poleže in me začnejo napadati komarji in peščene muhe (samo mene, da ne bo pomote), se pridruživa domačinom, ki posedajo na plaži, igrajo kriket in mirijo razigrane otroke. Nekaj časa se igram z otroci, ki mi želijo vsak večer pokazati kakšno novo igro, novo sliko, ki so jo naslikali v šoli, ali mi zrecitirati pesem, ki so se jo naučili. Počasi se navajam tudi na nenavaden karibski dialekt, ki me je sprva pošteno presenetil, saj se mi je na čase dozdevalo, da sploh ne govorijo angleško. Še zmeraj se sicer potrebujem Laurijev prevod za kakšno popačenko ali katero izmed besed, ki so jo pobrali od francoskih kolonialcev in jo obdelali do neprepoznavnosti, kot na primer "muš fle" - goreče muhe (beri: kresničke), ki ob suhih večerih priletijo iz grmovja in priredijo pravi light show.