S Floresa smo odpluli na otok Rinco, kjer smo videli še več zmajev kot na Komodu. Bilo je res noro dobro, saj so se nam varani nekajkrat približali srhljivo blizu. Še zabavneje je postalo, ko smo izvedeli, da ranger, ki nas je spremljal, v bistvu nima pojma, kako se spopasti z napadalnim varanom, saj je bilo to zanj le počitniško študentsko delo. Menda so mu dejali, da mora z leseno razcepljeno palico mrcino zaustaviti s pritiskom na vrat, toda po njihovi velikosti sodeč, bi bila palica zanje neomembe vredna ovira. Lahko smo torej samo upali, da se jim ne zdimo naprezanja vreden obrok. Sicer pa je bil treking res čisti užitek, še posebej razgledi, ki so se odprli, ko smo prilezli na kakšno izmed vzpetin.
Trikrat smo se še potapljali in končno sem videla malega Nema. Videla sva še morsko kačo, pa ene malo večje ribe, ki so se cel čas zaganjale v Aljoša in celo moreno. Koralni grebeni so res fantastični in proti globalnemu segrevanju se je potrebno boriti že zaradi teh čudovitih podvodnih džungel, ki zaradi zakisanja oceanov pospešeno izginjajo.
Vmes smo uživali ob sončnih zahodih na odprtem morju, našla pa sva tudi svoj sanjski otok - v 5 minutah ga obhodiš, morje je turkizno, na njem pa raste 10 kokosovih palm. :)
Zadnji dan plovbe smo se ustavili na otoku Moyo, kjer živi samo peščica ribiških družin. Odpravili smo se na krajši treking do slapu, kjer smo se ohladili s skakanjem v tolmun. Po poti se nam je pridružil eden izmed domačinov, že precej v letih (rekla da bi, da okoli 60, morda celo več), ki nam je z navdušenjem pokazal, kako se uporablja vrv, napeta nad tolmunom. Zavihtel se je na vrv, se nekajkrat zagugal in skočil v tolmun tako gibčno, kot da bi jih štel 20.
Končno sva prispela nazaj na kopno. Treba je priznati, da je bilo po 5 dneh plovbe prav fino stati na trdnih tleh. Ponoči sem imela sicer še zmeraj občutek, kot da se tla pod nogami zibljejo, sploh ker je bila zadnja noč precej adrenalinska. Pihal je tako močan veter, da je bila ladja cel čas strašljivo nagnjena in smo zato res bolj slabo spali. Sicer so rekli, da je to tam precej običajno, kjer se pluje med otoki namreč pihajo močno vetrovi, ampak je bilo pa vseeno strašno.
Po prihodu v Senggigi naju je čakalo bridko razočaranje, saj je lastnik guesthousa sobo za to noč oddal nekomu drugemu, čeprav sva se pred odhodom z njim dogovorila, da nama rezervira sobo še za eno noč, ker bova prispela zelo pozno. Bila sva utrujena od vožnje, ura je bila pozna in res se nama ni dalo iskati drugega prenočišča. Medtem, ko je žena klicala moža, sva se dogovorila, da bova vztrajala, naj nama najde drugo sobo, vendar ne bova plačala niti evra več, kot sva nameravala. Ko je končno prišel, je bilo videti, da mu je precej nelagodno, žena pa ga je res grdo gledala (in midva prav tako). Na koncu je poklical v nekaj bližnjih guesthousov in naju odpeljal do enega izmed njih.
