Z Lomboka sva se s trajektom vrnila na Bali, natančneje v Ubud. Trajalo je precej dlje, kot sva si zamišljala, saj je bila edina cesta do pristanišča povsem razrita, kar je povzročilo dolgo kolono, ki se ni premikala nikamor. Dolgčas sva si krajšala z opazovanjem dveh priletnih italijanskih turistov, ki sta bila na istem avtobusu kot midva in prav po italijansko vročekrvna. Potem ko smo že pol ure stali na mestu, sta pričela nadlegovati voznika, kdaj se bomo končno premaknili, in to v italijanščini, da revežu sploh ni bilo jasno, zakaj se razburjata nanj. Kmalu sta dodala še grožnje, da jima bo moral plačati za zamujen trajekt, moški pa se je na koncu že začel pritoževati, da bo moral na sekret. Vse skupaj je vedno bolj spominjalo na burlesko, še posebej, ker voznik ni imel pojma, kaj govorita, kar ju je še dodatno razburilo. Vse skupaj se je končalo s plazom sočnih italijanskih kletvic (vseh sploh nisem razumela, tako da je bil nabor res širok) in moškim, ki je protestno zapustil avtobus in se poscal kar za najbližjo hišo. Bilo je - milo rečeno - neokusno.
Ko nama je končno uspelo priti v Ubud, je bili že pozno popoldne. Domenjena sva bila z dvema couchsurferjema, ki sta že skoraj obupala, vendar sta se med bivanjem v Indoneziji že navadila na dolge zamude zaradi takšnih ali drugačnih vzrokov. Po naju sta se pripeljala kar z skuterji, naju skupaj z nahrbtnikoma naložila na zadnje sedeže in odpeljala domov. Marat in Denis sta Litvanca, sicer pripadnika ruske manjšine, približno najinih let, ki tukaj prakticirata jogo in uživata življenje. Za večerjo sva vsak dan dobila celo paleto svežega sadja in zelenjave, saj sta oba presnojedca, pa dobro glasbo in zanimive pogovore, ki so se vsak dan zavlekli pozno v noč.
Ubud je prijetno mesto, za moj okus sicer nekoliko preveč turistično, verjetno prav po zaslugi knjige in filma Jej, moli, ljubi, katerih del zgodbe se odvija tukaj. No, medtem ko najina gostitelja molita, midva jeva in ljubiva :P Hrana je naravnost božanska, saj je poleg tradicionalnih nasi gorengov, mie gorengov in podobnih jedi moč dobiti tudi noro dobre presne smoothije in slaščice. Tukaj sva ponovno srečala tudi najino staro znanko, Francozinjo Christelle, ki sva jo prvič srečala kakšnih deset dni nazaj in je najine zadnje tri dni na Baliju zopet preživela z nama. Imeli smo se res fino. Prvi dan smo se sprehodili skozi Monkey Forest in opazovali opičje vragolije. Še posebej zabavne so bile tiste, ko so opice turistom sunile sončna očala in druge malenkosti, potem pa se je varnostnik predmete na vse pretege trudil dobiti nazaj. Toda sito opico težko premamiš z banano ...
Popoldne smo se z bemom odpeljali nekoliko ven iz mesta, do Slonje jame (Goa Gajah) in pripadajočega templja, ki sta bila zgrajena v 9.st., nato pa se odpravili na treking skozi gozd, vse do reke Gajah, kjer potekajo hindujski obredi. Bilo je kar nenavadno mirno in tiho, zato smo se tam zadržali precej dlje, kot smo sprv nameravali.
Naslednji dan smo se skoraj cel dan sprehajali med riževimi polji in v vasi severno od Ubuda naleteli na ngaben, obred kremacije umrlih. Pogreb vsekakor ni bil žalosten dogodek, saj so se tudi najbližji svojci veselo pomenkovali z ostalimi vaščani, orkester je igral živahno glasbo in vsi so na veliko jedli in pili ter se na sploh dobro zabavali. Ena izmed deklet, za katero se je izkazalo, da sicer študira v Jakarti, nam je razložila, da med kremacijo nihče ne sme jokati, saj bi to lahko odvrnilo dušo od mirnega odhoda. Prav tako družina še precej časa po smrti bližnjega izvaja nenavadne rituale, tako da na primer proti domu hodijo po daljši poti in vmes delajo zavoje, ki dušo zmedejo, da ne najde poti domov in podobno.
Ngaben v vasi pripravijo nekajkrat na leto in takrat zažgejo vsa trupla umrlih naenkrat, kar zniža sicer astronomske stroške, ki doletijo družino umrlega. Za vsako kasto so določeni posebni postopki in posebna oblika krste; tokrat so bile krste v obliki krilatih levov, narejenih iz lesa, papirja in slame, ki so namenjeni pripadnikom druge najvišje kaste Satria. Vsaka družina, ki se udeleži pogreba, s seboj prinese tudi darilo za pokojnega - velikokrat je to kar hrana, vse od pečenih odojkov in pokojnikovih najljubših jedi - v ogenj pa mečejo tudi žive piščance in denar. Ceremonija se vleče cel dan, proti večeru pa končno zanetijo ogenj in duša se reši telesa. Naslednje jutro iz pepela poberejo pepel, ki ga mora družina potem odnesti do morja ali reke, da se duša še dokončno očisti, preden se lahko ponovno reinkarnira na Zemljo.
Zvečer smo si v templju ogledali še ples legong, nad katerim sem bila povsem očarana. Indonezijski ples je zelo poseben, saj je del koreografije tudi obrazna mimika, ki je pomemben del zgodbe, ki jo ples sporoča. Nenavadno je tudi neprestano premikanje prstov in sicer na tisti kompliciran način, ko moraš ločevati kazalec in sredinec od prstanca in mezinca. Pri plesu legong zgodba govori o kralju Lasemu in Malata, ki se vojskuje z nekim drugim kraljem, bratom princese Ranjasari. Lasem bi se nadvse rad poročil s princeso, vendar ga ona zavrne in zbeži. Med begom se Ranjasari izgubi v gozdu, kjer jo Lasem izsledi. Zdaj mora zadati le še končni udarec v vojni z njeno družino, vendar mu to prepreči pošast, ki ga ubije.