Na sončno sredino jutro - saj ne, da sem res vedela, kateri dan v tednu, je - sva se iz Sauteursa odpeljala proti jugu po zahodni obali. Takoj na začetku poti, ko cesta zavije na obalo, se je zvrstilo nekaj ribiških vasic z idilično peščeno plažo in palmami v zaledju. Na obali so moški popravljali čolne, krpali ribiške mreže, ali pa prihajali z lova s svežimi ribami za okusno kosilo. Bilo je tako mirno, da se je slišalo samo šumenje morja in palm, katerih listi so se pozibavali v vetru. Nekoliko južneje sva naletela na Laurijevega dobrega prijatelja, umetnika pod duši, ki živi v svoji kolibi, ki je hkrati tudi njegova umetniška delavnica. Z dredi, ki mu segajo do kolen, je eden izmed tipičnih predstavnikov rastafarijancev, ki jih na Grenadi kar mrgoli. Rastafarijanstvo se je sicer razvilo na Jamajki v 30-ih letih prejšnjega stoletja, a se je hitro razširilo po ostalih Karibskih otokih. Njegovega imena mi sploh ni uspelo izvedeti, saj ga prav vsi kličejo Rasta - a bolj velikodušnega človeka verjetno ni mogoče najti na vsem otoku. Po nekaj minutah pogovora se je ponudil, da mi za spomin naredi eno svojih umetnin, ki so narejene iz ogromnega lesnatega plodu fikusa in umetelno izrezljane ter pobarvane. Dogovorili smo se, da izdelek pobereva na poti nazaj.
Ker je postajalo zmeraj bolj vroče, sva se na eni izmed plaž ustavila in se osvežila v morju, čeprav je bila temperatura vode le za kakšno stopinjo nižja od temperature zraka. Na plaži so se nama kmalu pridružile ženske in otroci iz bližnje vasi, ki so se prav tako prišli ohladiti. Že bežen pogled na obraze teh ljudi je razkril, da njihovi predniki nisi bili samo afriški sužnji. Laurie mi je kasneje razložil, da so prebivalci na zahodu Grenade večinoma potomci indijskih sužnjev, čeprav se jih je že precejšen delež pomešal s potomci afriških prednikov.
Kmalu se začne oblačiti in zdi se, da se ponovno bliža eden izmed neštetih tropskih nalivov. Posloviva se od ljudi na plaži, ki sicer vztrajajo, da bi lahko ostala vsaj na kosilu, in se odpeljeva do slapa Concord, ki je eden izmed treh slapov na robu nacionalnega parka. Voda v njem je kristalno čista in ledeno mrzla. Ko se že zdi, da je oblake odpihnilo mimo, še preden bi se utrgali, se pošteno vlije. Slabo uro trajajoč treking do drugega in tretjega slapu je bil zato precej moker in blaten, a se je kljub temu splačal.
Nazajgrede sva se, kot obljubljeno, ustavila pri Rasti, ki je že dokončal moj spominek in mi ga navdušeno molil pod nos. A preden mi ga je prav zares podaril, je v zameno zahteval svojo fotografijo, pred svojo delavnico in z mojim spomnikom. Pri tem se je držal sila resno in celo drede si je zatlačil pod veliko, pisano rasta kapo.